Starka
Ostarela osamljena ženica
nemočno leži v bolnišnici,
mile oči svetlo gledajo,
spregovori le še redko.
Izpod pretežke posteljnine
kukajo presušene roke,
v njih je njeno poslednje orodje,
rjav obrabljen rožni venec.
Ustnice se nemo premikajo
ure in ure, jagodo za jagodo,
vase z vdihi srka obilje miru,
sprijaznjena je, čaka da gre.
Nemoč in upanje. Nebogljenost in tiho pričevanje. Še so med nami taki ljudje ...
Hvala za to pesem.
Lp Tolminka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Ronja
- 28. 01. 2025 ob 15:31
- Prebrano 243 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 90.66