Kovinski klic ptice

za megleno temo slutenih daljav,

odvzame glas mojemu napetem grlu

in odmeva v tišini zamolčanega.

Meja z zunaj je padla in uživam v otožnosti.

tako močna je,  

dovolj za pesem in premalo za upanje.

Tako je bilo, ko nas ni bilo ljudi,

kako brezosebno je lahko trpljenje,

kot čisto trajanje,

kot v tektonske sil kamenje.

Nimam moči za žalost, bila bi razkošje

in sleherni utrip odnaša smisel trpljenja.

Po žilah se pretaka mraz in pustim mu,

da me strese.

Na koncu ni posmeha,

le vztrajen molk.

Najbrž nisem živel dovolj močno.

Zmedene misli so kot jata nemirnih krokarjev,

zdaj zdaj bodo odleteli v novi pomen,

so kot režeči se klovni,

slekli bodo pisane cunje in stopili med stvari.

Konec je samoprevare,

gledališče slepila in burkaštva je spustilo zaveso

in publika je odhitelana na nedoumljive domove,

izgubljene v nedorečenosti množice.

Sam bog ve, kdo jim je oči tako nepopravljivo obrnil nazaj vase,

da sledijo igro kot žival. (Rilke)

Zaradi vas zvezde sem bil zvišen nad njimi

in sedaj mi jemljete dušo. 

Še zmiraj bolje, kot zaskrbljeni očitki,

da obrti izdaje srca ne obvladam dovolj dobro.

Kje je sedaj deček,

ki je občudujete zrl mehanizme in vesolje

in vedel, na koncu je zmaga, 

ko so nekoč za dvoriščem plapolali zmaji,

znanilci prerokovanje drzne prihodnosti.

Gledal sem jih, kot obljube gotove izpolnitve.

in smreka, že dolgo me razkrivaš,

kako nenadoma planeš v višine,

da je deblo povsem ravno

in ga veje ne dosegajo,

le njihovi skrajni konci obvisijo v zraku,

kakor privezani z isto silo.

Že tisočkrat sem z vrha padel h koreninam

in bil z njimi v srcu gore,

kjer se skrivnostno 

združujeta usoda in prastara bolečina.

Kje si sedaj žalost,

ti bližna znanilka radosti,

s teboj bi lahko ljubil tudi druge.

Ne morem več niti priklicati podobe,

ki si si jo nadela.

Preigrali moram celo lestvico od ošabnosti do obupa,

da to spoznam

in obsodbe nosim tako smelo,

kot bi bile zastave.

MŠ

Matjaž