
Skozi pusto, zimsko vejevje
zadnji žarki v hišo prodrejo,
moje misli odplavajo daleč,
spet stare se rane odprejo.
Verjel sem, da čas bo zacelil,
vse, kar se takrat je zgodilo,
da v sebi vse sem predelal
in nikdar se ne bo povrnilo.
A rana v srcu ostaja,
moj zadnji korak je zastal,
še vedno skeli, tam vztraja,
odpustiti zares, nisem znal.
Umetnost je odpustiti čisto zares in brez raznih ostankov pustiti za sabo.
Ja. Se strinjam z obema.
Pozabiti ni treba, saj je potem šola zaman.
Odpustiti pa. Zaradi lastnega miru.
Ampak iskreno, nekatere stvari je težko odpustiti. V iskanju nekega zadoščenja, ali pa vsaj opravičila, se nas nekatere zamere močno oklepajo. To lahko trdim sama zase, upam pa, da bodo tudi te zamere enkrat spuščene.
Morda se nisem najbolje izrazila. Napisati bi morala: nisem zmogel odpustiti. Odpustiti nekomu, posebno če te globoko prizadene, ni lahko, včasih skoraj nemogoče. Če človek zmore storiti ta korak, mu vedno prinese mir in olajšanje. Če ne odpustimo, čeprav 'upravičeno', pa je to lahko veliko breme, ki ga vlečemo skozi življenje.
Hvala Ronja, Maša.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: tolminka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!