ODPUŠČANJE

Skozi pusto, zimsko vejevje

zadnji žarki v hišo prodrejo,

moje misli odplavajo daleč,

spet stare se rane odprejo.

 

Verjel sem, da čas bo zacelil,

vse, kar se takrat je zgodilo,

da v sebi vse sem predelal

in nikdar se ne bo povrnilo.

 

A rana v srcu ostaja,

moj zadnji korak je zastal,

še vedno skeli, tam vztraja,

odpustiti zares, nisem znal.

tolminka

Ronja

Poslano:
26. 01. 2025 ob 09:04

Umetnost je odpustiti čisto zares in brez raznih ostankov pustiti za sabo.

Zastavica

Maša GL

Poslano:
26. 01. 2025 ob 21:24

Ja. Se strinjam z obema.

Pozabiti ni treba, saj je potem šola zaman.


Odpustiti pa. Zaradi lastnega miru.


Ampak iskreno, nekatere stvari je težko odpustiti. V iskanju nekega zadoščenja, ali pa vsaj opravičila, se nas nekatere zamere močno oklepajo. To lahko trdim sama zase, upam pa, da bodo tudi te zamere enkrat spuščene.

Zastavica

tolminka

Poslano:
26. 01. 2025 ob 23:39

Morda se nisem najbolje izrazila. Napisati bi morala: nisem zmogel odpustiti.  Odpustiti nekomu, posebno če te globoko prizadene, ni lahko, včasih skoraj nemogoče. Če človek zmore storiti ta korak, mu vedno prinese mir in olajšanje. Če ne odpustimo, čeprav 'upravičeno', pa je to lahko veliko breme, ki ga vlečemo skozi življenje.

Hvala Ronja, Maša.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

tolminka
Napisal/a: tolminka

Pesmi

  • 26. 01. 2025 ob 08:50
  • Prebrano 182 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 81.5

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!