Sivo nebo visi nad pokrajino, težko od zimskega hladu, a nekje v daljavi že diši po spremembi. Zemlja, še vedno zmrznjena, skriva skrivnost na tanki meji med mirovanjem in prebujenjem. Krošnje golih dreves so razprti prsti, ki proseče segajo proti svetlobi. Hodim med njimi in štejem korake, kot bi z vsakim odpiral prostor za nekaj novega.

Burja prinaša šepet: še malo. V tej tišini, kjer zima igra zadnje note, trenutki brstijo od pričakovanja. Srce utripa drugače, kot da ve, da se bo kmalu vse preobrnilo.

zmrzlína póči –
nežna bilka se vzpenja,
loví svetlobo

TimotejB