20250114
ko se ves premraženo razbit
zganeš iz pepela udobja,
se povsem gol
predaš solfeggiu ranljivosti,
te toplina svetlob
zmami v navihana potepanja
po strašljivih pokrajinah
nemoči,
kjer iz naluknjanega
spomina
zasije mavrična krhkost
darujoč nabrekla semena
ljubeče svetosti
Večkrat prebrana. ☆☆
Tudi jaz imam rada svetlobo in ljubečo svetost, saj sama mnogokrat nisem kos lastni krhkosti.
Čestitke k prestrezanju pozabe ...
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: fionapanmor
- 19. 01. 2025 ob 20:37
- Prebrano 207 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 66.8