
Figovec pod mojim oknom
in na njem poslednji list:
v snu sem pod njegovo krošnjo
ležal gol, nedolžen, čist;
kakor Adam v rajskem vrtu
štel sem zvezde in zaspal,
spal sem tam, navidez mrtev,
ko mi Bog je ženo dal.
Sanjal sem, da mi je dala
jesti prepovedan sad,
da je kača zapeljala
naju v greh in zlo, propad.
Da naju izgnal iz raja
in obsodil je na smrt
Gospod Bog, rekoč: za vaju
zdaj je paradiž zaprt!
Iz te more me abotne
je prebudil vetra švist,
ki odpihnil z naše smokve
je poslednji figov list.
kako drugače kot v svetopisemski zgodbi povedati človeku na konec časa, da, ko me je sram priznati, da me je sram, ker sem nekaj storil narobe, ostane golo postavljaštvo, ki seže že čez everest. kot pijanec v fazi zanikanja, živim čas smrti, ločitev od boga.
tako jaz to razumem. zanimivo pri vsem skupaj je, da se ponižnosti ne da prakticirati. vendar so hudiči, ki se z njo hranijo, ker že od malih nog, gledajo ljudi, kako pred njimi padajo na obraz, imuni.
dobra stara smrt ..., potem vem zakaj.
lp
Tvoje sanje so res zanimive, dragi Poet Matej
in jaz kot bralec najdem v njih tisto piko dobrega humorja, ki me spravi v dobro voljo
... ti pa si (vsaj v tem primeru) dobil celo ženo (*_*)
bodi dobro, marija
hvala.
Miko, jaz pesnim nekako takole, zagledam lansko leto novembra na figovcu pod mojim oknom poslednji list, opa, to bi se moglo upesniti in potem iščem način, ponavadi neuspešno. Imeli smo tudi dve brezi nekaj pesmi sem jima posvetil, brez uspeha, ni mi bilo všeč ne meni ne bralcem, ko pa so ti dve brezi požagali mi je uspelo jih preliti v pesem s katero sem zadovoljen (Pesem o brezovem soku) Dalje, Adamov sen se v zadnji kitici začne z verzom: Iz te more me abotne... bralec se mora vprašati čemu je ta sanja abotna, torej neumna, saj je vendar jasno, da živimo v svetu kjer je zlo, greh itd. Najbrž je ta sen neumen, oz. morda celo neresničen, (za lirski subjekt), ker je kot pove prva kitica ležal pod figovcem nag, nedolžen in čist kot Adam pred grehom, popolnoma sam v Raju. Možno je, da ta grozni sen lirski subjekt zavrača, toda to se lahko zgodi edino v samem snu, v katerem je nedolžen in brez zlobe. V resnici sam avtor torej jaz ni nedolžen, saj je samo človek, torej nepopolno bitje. V zadnji kitici torej pride do diskrepance, kako lahko spiš pod figovcem na vrtu pod oknom lastne sobe nedolžen in nag, če obstaja okno in nenazadnje jesen, ki je storila, da se je figovec obletel?
Bralci Adama pomilujemo, da ima svetopisemske sanje (izgon iz raja) in mu zavidamo, da misli, da sanja ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Matej Krevs
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!