
Zdaj ko te več ni
ko nisi več tu na obisku
ko si na meji do katere ne sežejo naše misli
drevo še zmeraj raste
in omele so v njegovih vejah
Ampak drevo se ne da
korenine so se trdno zagozdile v globino
požirajo sokove tal in solze neba
Zbira črte življenja in ve da še ni konec
Njegove meje so meje njegovih vej
in meje njegovih korenin
Ptice med vejami lopotajo s krili
frfljajo pojejo in
vse je enako
vsak dan je enako lep
Vse je le privid v času ki gotovo ni najin
Sonce še naprej zahaja
znova barva oblake
Veter se igra z listjem
kopiči ga in ga spet dviguje visoko nad brežino
Gozd diši po življenju po gobah in rastlinju
Vse je enako in je privid
Čas je le vizija
v kateri lahko imava naloge
hoditi naprej in se znova pognati v še eno pogubo
Tisto pogubo ki ne da miru
Zdaj ko te več ni
ko si onstran meje o kateri
sploh ne vemo če obstaja
in koliko je široka
in koliko je globoka
je brezkončno tisto kar sledi
So najine meje samo najine misli
Sva zares v tem času le privid
Vsekakor pesem, v kateri večnost zmaguje v neizenačenem boju proti miniljivosti.
Zelooooo mi je všeč tvoj današnji prispevek...četudi gre le za privid.
RA.j.
Hvala tolminka in Rajko, me veseli
Lep dan
Ljubi
Odlična!
... So najine meje samo najine misli ...
Dragoceno spoznanje, da nismo neskončni.
Dragoceno vprašanje ob tem, do kod segamo, če sploh.
Dragoceno drevo, goba, ptice in življenje, ki se rodijo iz minevanja gozda.
Prelepa pesem.
Hvala Maša na komentarju. Me veseli da ti je pesem všeč.
L.p.
Ljubi
Ljubica, bravo za pesem v slovenščini. Le nekaj drobnarij sem našla:
...
ko si na meji do katere ne dosežejo naše misli
...
Tisto pogubo katera ki ne da miru
...
je brezkončno tisto kaj kar sledi
Lepa pesem, ki je tudi mene nagovorila,
lp, Ana
hvala Ana :-) še učim in učim
objem
Ljubi
Čestitke in zelo dobro ti gre,
lp, Ana
čas mojega prividovanja je minil.
(malo za hec)
lp
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Ljubica Ribić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!