Pogoltnjene oči
Kocke letijo,
Črne, bele in rdeče.
Mrtvi v njih strmijo,
alkohol po grlih teče.
Vsi sloji tu so zbrani,
grešijo in živijo,
v hedonistični omami.
Poglej,
kako zdaj glave letijo.
Prisluhni,
kako po tleh se kotalijo.
Mar je to pekel, tako poln grešenja?
Ne, to je kraj pogoltnjenega življenja.
Kjer človek le bedi,
se zdi, kot da ga ni.
Kjer v žival se prelevi,
postane ena od zveri.
V kletkah ujeti,
mrliči beli,
žetoni so sveti,
ljudje oveneli.
Ljudje užitka si želimo,
če pa v temu peklu tu živimo.
Zakaj tu večno gorimo?
Mar tu le zemljo gnojimo?
Očesa smo si iztaknili,
v verige vsi vpeti,
si maske nataknili,
ljudje smo pač prekleti.
.jpg "Nada")
Odlično v pesmi naslikan naš čas potrošništva!
rutinirano v vrsto,
rutinirano v krsto ...
naša srca je izvotlil nek hudič. strah, a teizem, lažna religioznost, bog na policah veleblagovnic ..., razen glasbe. ker vse je posel, prijatelj moj.
lp
Marsikaj se žge in gori, marsikaj delamo narobe. Dobro si zapisal in povzel.
Pogoltnjene oči... neverjetno. Se sami ne vemo več, kaj si želimo. Bravo, Erazem, zelo tenkočutno.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Erazem Skuk
- 18. 01. 2025 ob 19:41
- Prebrano 213 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 86.31