STALJENA
Prosojno, bela, mrzla je vzcvetela,
razrasla se prek oken v zime mrazu,
v steklenem se bohoti čas izrazu,
na oknu je v svetlobi zažarela.
Lepota sije nje v kristalnem plazu,
ker čar prevzame le zaledenela,
je v zimo okovana svet objela,
brez vonja kakor solza na obrazu.
Svetlika se skoz žarke bolečine,
navzven lepota, ki oko prevzame,
ne vidi vsak v nji zakopane mine.
Ta mraz globoko v dušo dan objame,
samota vanj zabija ostre kline,
preveč povsod odvečne, lepe krame.
Brezbrižen mraz otroka v nas obkroža.
Dobrota liže, gloda (s)led oklepa,
spreminja šifro srčnega zaklepa.
Kljub mrazu se tali kar nas ogroža.
Lepo! Kljub mrazu se tali kar nas ogroža.
(*_*)
Ronja, bo kar držalo, ne ogroža nas mraz stopinjah.
Lp. Olga
Zelo lepa.
Globok pomen. Naj se kar stali, kar nas ogroža.
Zadnjič sem skozi zaledenelo strešno okno opazovala polno luno. Lepo, ledeno hladno se je lesketala v kristalčkih.
Prvi del pesmi me je spomnil na tisti prizor.
Maša hvala. Kako zanimivo, ko nas določene besede popeljejo med spomine in doživetja, ki so skrita nekje globoko v naših srcih.
Lp. Olga
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: olgasem
- 17. 01. 2025 ob 11:28
- Prebrano 188 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 79