Je edina stvar, ko se zlomi,
več se ne sestavi, nikoli več.
Krhka vez, resnica v megli,
celota zlomljena, prazna peč.

A globoko v sebi vsi vemo,
Le jasno ne vidimo skozi oči.
Nosimo resnico kot težko breme,
Živimo v senci, kjer duh molči.

Nismo pazljivi, pustimo zdrs,
Krhke niti, bežni raj.
Ena priložnost, en sam oprijem,
Le en poskus in ni več nazaj.

Tako težko pridobljena, tako iskana
Krhka nit, da bi le ostali isti.
Ko se pretrga, ostane boleča rana,
ki čas je ne očisti.

ℜ

R