Stihovljem dočaran trenutak koji je zapravo sve. Nažalost, prekratak je /mjereno ljudskim mjerilima/, zato nam ostaje samo jedno - svom snagom zagrliti ga. Biti ON, stvarati iz njega, klanjat se njemu, tješiti se njegovom snagom, biti njegovo ja...

ja, mirko, hvala! to je vse. pomeni tudi izstopiti iz neprestane brige, prevladati strah jeze (ljutnje). končno, biti ON. ne manjka mu lepote in milosti, ki je novice sveta ne nudijo in nam večno nekaj manjka.

samo moja vera je, da je radost temeljnejša od žalosti. ker prihajanje je že odhajanje. končno mir.

hvala še enkrat,

lp

m.

Zavest je konec koncev zbir vseh trenutkov, ki so samo en malo daljši trenutek tubivanja. Lepo se je tega zavedati in zbrati čim več zavestnih trenutkov. 

Lp, Caki 

ni tako enostavno tolmačiti. zavest je mogoče mreža vzrokov in posledic. ali pa je njena vsebina. bolje bi bilo opazovati občutke kot zasledovati besede. opažaj pride, da ta občutek sem jaz.

ko sem enkrat napisal, biti kar je, je nekdo napisal, kar je, je mesarski nož, da bi tako pripeljal stvar do absurda. 

potrebno je prebuditi se. če bi rekel, to je transcendentno, spet ne bi vedel nič in bi iskal definicijo, torej spal naprej.

"zavest trenutka" niso trenutki, ki si mehanično sledijo, ampak bolj vse kar imamo, (smo? spet razcep) ko je to za nas dejstvo.

hvala, Caki, da si se zadržal pri tem tekstu.

lp, m

kot pravimo tukaj, samo še to ...

dostojevski je rekel, od dialektike k življenju. hudič je če si filozof po poklicu.

pozdrav

nihče ne verjame, da kaj delaš.

Baje da tudi za dirigente pravijo, da jim ne verjamejo, da je to sploh kakšno delo.

karajana se spomnim. videl nekaj njegovih oddaj, ki so hotele približati klasiko, nam butalcem. 

tudi poln humorja. ampak, nositi cele simfonije v glavi, takim tudi ne smeš dovoliti da bi delali.

lp

Morda pa je prav (in le) pesniški subjekt "tisto", kar je? In je (le) okno(?) Čestitke!

Milan Ž. - Jošt Š. 

ja, Milan, res je. tisti, tisto je pesniško, mislim. zato se sme reči, pesem je moje življenje alii življenje je zgodba, najbolj živa, lepa in najbolj boleča.

dualizem se tako hitro vplete. treba je biti res pozoren, da bi človek videl ta posebni sij besede-duha in potem je človek, vzrok ali avtor, le nekakšno okno ali samoizničen, prazen, kar odpira prostor ljubezni.

no, ni bilo rečeno, pesem je bila bog, ampak, beseda in v njej je bilo življenje in luč ljudi. vendar mislim, da je to dvoje zelo blizu. 

pozdrav in hvala za pomoč,

m.