
Danes je sobota.
Vozički drvijo med policami,
popusti utripajo na ekranih,
roke polnijo vrečke
z nečim, kar bo zbledelo.
V tišini brnijo sesalci,
tla so bleščeča,
a v glavi ostaja prah.
Koraki hitijo,
ne da bi kje obstali.
Sobota bi lahko bila pavza,
umirjen oddih,
prostost brez balasta,
a raje grabimo.
Kaj, če bi spustili vse?
Obstali za trenutek
in našli v sebi tisto,
kar resnično manjka.
(✯ᴗ✯)
... in našli tisto,
kar resnično manjka.
poleg tega pa še ...
... in "našli" tisto, kar že imamo
ki je hotela vse imeti,
verjela, da bo našla srečo
med bleščečimi predmeti.
Tudi mene se je pesem dotaknila, morda le proti koncu (precej razlagaš):
...
Sobota bi lahko bila pavza,
umirjen oddih,
prostost brez balasta,
a raje grabimo,
kar ne zapolni ničesar.
Kaj, če bi spustili vse?
Obstali za trenutek,
pogledali vase –
in našli v sebi tisto,
kar resnično manjka.
Premisli ...
lp, Ana
Hvala, spoštovana urednica. Razlaganje mi je očitno že prešlo v navado, čeprav je več hitro preveč. Z veseljem sem upošteval nasvet in opravil še manjše korekture besedila.
Lep pozdrav.
Bravo, Timi.
Čestitke
... in ne bi se mogla bolj strinjati:
obstati, umiriti se in svet je lepši!
Lp, Marija
Všeč mi je tale. Čista tla, a v glavi prah ... Žal je danes vse preveč pomembno le tisto, kar se vidi. ;)
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: TimotejB
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!