Privlačijo me skoraj mrtvi, anorganski svetovi, drugi planeti. Privlačijo me, odkar sem spoznal, kako malo ti pomenim. Tvoje srce bije v času, ki je ogromen in jaz sem čakal, da bi vstopilo v frekvenco z mojim. Kako majhna sva z najinimi življenji proti tem mrtvim svetovom. Kako nepomembna proti skalovjem, kislinam in hlapom, ki se pretakajo v ogromnih kroglah milijarde let. Njihov čas mineva počasneje od časa dreves in hitreje od časa nebes. Proti temu vesolju je najin čas v objemu drugih ljudi, kot ne bi obstajal. In tvoj "ne" neslišen. Kako malo pomeni tem mrtvim svetovom, ki mi jemljejo kri iz srca ...

Gregor Rozman