Ivje na smrekah, ki 

ostaja,

hlad, ki pobegne iz ust,

še preden jih odpreš,

gube, ki postajajo globlje,

nabiralnik, v katerem že leta

gnezdijo vrabci,

sneg, ki ga plužijo

lisice,

nohti se lomijo

vsak dan lažje,

smreke nosijo

vedno težje nahrbtnike.

Stoji na pragu z

mrzlim čajem –

luknja na cokli,

dve luknji na rokavicah.

Spomni se, kako se sliši avto,

pa že dolgo ni bilo nikogar …

Se še spomniš, kako zveni Lara?

(Pa saj vrane tudi govorijo.)

Hlad, ki prodira med njenimi nogami

v kuhinjo,

na mizi

časopis iz leta 2018 –

vsak dan naključno izbere,

kateri zvezdniki bodo danes

ponovno umrli.

Veter, ki njene misli odpihne,

še preden bi se jih lahko

oklenila,

nekaj drobnega poezije, ki jo vendarle

na robu križank

zapusti kriminalistom.

Je človek, ki so ga odkrili

za tem, ko je zmanjkalo celin.

Eva Šubic