NASMEH POETU V SLOVO
miru ne da mu živost njenih kodrov
ko plapolajo z valom vranječrnim
ki zibljejo s pogledom nje se strumnim
bleščeči zrkli mojstrice vseh odrov
med jasnost duše tu in tam v nebesih
brez dvoma temne krinke in sivine
pripluje samska z dihom okarine
in krhkost porcelana stre v telesih
prek pete dimenzije v bit - osnovnost
popelje ga držeč se strune časa
v objemu varnem proč ko mine smrtnost
prek pesmi črk in smeha vodi trasa
na pot pradavno vabi ga Neskončnost
- poljub v pozdrav - mehkobno zlatolasa
Zelo lepa!
v objemu varnem proč ko mine smrtnost
.JPG "Maks Jamski")
Miko
Ronja
Maks
Mario
Vasa
Hvala za vzpodbudne komentarje ob postanku. ☆☆
... pripluje samska z dihom okarine ...
Izpostavljam, me nagovori.
Lp, Caki
Res lep sonet
Ampak, čisto za vajo: bi hotela v prvi tercini zloge sestaviti tako, da bi tudi tukaj nastala popolna rima ( kot v celi pesmi) namesto asonance?
Bolje, ja.
Ampak je treba še piliti, da bo pesem bolj gladka, pretočna.
In tole:
-
Vije - SE vije
-
"V" pradavno pot???
SI "v poti" ali " na poti" ?
Hvala, Lidija.
Sem predrugačila. Bo v redu takole?
Zdaj pa je, seveda :)
Lidija, hvala za vodstvo in namige, ki mi vedno pridejo še kako prav.
Hvala za črtici.☆☆
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Maša GL
- 10. 01. 2025 ob 00:02
- Prebrano 637 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 316.28