
Razmišljam o narodu,
bo preživel,
o narodu mojem -
kaj vse je imel!
Zdaj je videti malo,
a glej, ni bilo,
zaklade še skriva
pod vrhnjo plastjo.
So rekli nam hlapci,
kar nismo bili,
manjvrednost vcepiti
želeli nam vsi.
Vsak majhen, močan
je velikim napoti,
ga želé podrediti,
držati ga v zmoti ...
Le kako preživel bi,
če bil bi šibák
in kaj ga je gnalo,
da obstal je krepak?
Na videz uklonjen,
predan gospodarjem,
je postajal vse manjši,
a trmasto vztrajen.
Njegov krepki duh
preživel je vse čase,
iz prastare kulture
moč črpal je - zase.
Slovenski narod ni hlapčevski, hlapčevski so njegovi politiki.
B.
Pozabil sem omeniti še slovenske pevce. Prav letos bomo imeli odličen primer hlapčevanja, ko bo nastop na EMI za izbor pesmi za Evrovizijo. Naslovi pesmi naših izvajalcev v anglosaksonskem jeziku, (Grace; How Much Time Do We Have Left; New Religion; Kind; Frederick's Dead), prav tako besedila. Da ne omenjam naslove lokalov in trgovin v Ljubljani. Vse to napeljuje k žalostni misli, da tako daleč od hlapčevsta nekateri res niso. Žalostno, kako so nekateri brez hrbtenice in ponosa, vse samo za zaslužek.
Hvala Bojan, ker si se oglasil s svojim mnenjem. Svoj prvotni komentar sem izbrisala, ker se s par besedami ne da vsega opisati, še posebej ne zgodovine.
Hotela sem poudariti, da skozi zgodovino naš narod v svojem jedru, s svojo bogato, tudi duhovno dediščino, nikakor ni bil majhen. Kakšen je danes, zakaj je počasi, še posebej v prejšnjem stoletju izgubil svoj ponos, pa je drugo poglavje. Dokončno pa nas sedaj uničuje še globalizem. Zdaj resnično živimo v globoki krizi, ki se bo še poglabljala. Glede na vse, sem se vprašala: Bomo kot narod preživeli?
Upanje ostaja! Zdi se mi, da Slovenci v sebi in znotraj naroda poiščemo resnično moč šele tedaj, ko je kriza in se moramo ubraniti z vsemi štirimi. Ta samoohranitveni nagon nas je bv težkih trenutkih zgodovine reševal, da smo obstali... Nekaj tega se vseeno še kaže ob kakšnih naravnih nesrečah, humanitarnih akcijah, ko stopimo skupaj... morda pa vendarle je nekje skrita tiha moč, ki se ne bo predala kar tako.
Upanje umre zadnje. Hvala Ronja.
Tudi mene je pesem nagovorila, le nekaj vejic:
...
Zdaj je videti malo,
a glej, ni bilo,
zaklade še skriva
pod vrhnjo plastjo.
...
Vsak majhen, močan,
je velikim napoti,
ga želé podrediti,
držati ga v zmoti ...
Le kako preživel bi,
če bil bi šibák
in kaj ga je gnalo,
da obstal je, krepak?
Na videz uklonjen,
predan gospodarjem,
je postajal vse manjši,
a trmasto vztrajen.
...
Lp, Ana
Hvala Ana. Vejice sem popravila.
Lp Tolminka
Čestitke Tolminka,
Vesela sem, da je ta pesem dobila črtice
❤️
Lp, Marija
Povsem se strinjam z Marijo. Tudi jaz ti čestitam.
Hvala vsem. Tudi jaz sem vesela.
Tolminka
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: tolminka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!