zavijugan korak z brega na breg se zaganja
mori brst pomladi
krade listom sok
reži se na starem svodu nebesnih rok
pridi, govoriva, himera
saj imaš moč nad mano
da sesam surova poželenja
in zamešam rezke dišave močvar
prebadam drobovje, ko znojim se brez humorja pod mokro odejo
ko ponižuješ in kri zablesti z robov sekire
ker tvoj namen je vedno mračen in surov
in ko poslušaš dan, se ne čudi in ne slini
poberi osladne zvoke, ki jih v blaznosti utaplja slast
zakoplji jih v jarek
in lahko prideš, da greš mimo mene
do moje kože skozi krvavečo spodnjo plast

sheeba