
Vesolje v tvojem očesu, v drugem ocean.
A v glavi megla in v srcu sneg.
Izgubila si se, ljubica. Ne najdem te več.
Vidim te, skoraj se te lahko dotaknem,
a si tako daleč.
In jaz odhajam na drugo stran.
Tam te ne bom našel.
Kmalu bova tujca, pozabila bova
jutranji smeh in poglede čez mizo.
Metulji v trebuhu so postali maligni,
a tisti občutek, da je bilo ob tebi
domače kot otroštvo pri noni,
mi dela kondenz na očeh.
Točno to sem hotela napisat, kot je že fiona pred menoj.
Uau. Kakšne besede. In maligni metulji, pa nona ... kapo dol.
Ko zaradi megle v glavi ne vidimo oceana in vesolja v očeh sobivanje ...
Učinkovita pesem o razhodu. Z malignimi metulji in vnaprejšnjo napovedjo nostalgije.
Lp L
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Mario Ruopollo
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!