Čuden dan je in gledam skozi okno.

Zunaj plešejo evkaliptusi,

amebe in kakaduji igrajo šah,

po tleh pa je polno mavričnega cvetja.

Na stari klopci zagledam dva starčka,

eden je brez nog in drugi brez glave.

Mislim, da sta vesela.

V daljavi igra orkester z enim samim članom,

ki se "muči" z razglašeno violino bolj sam zase.

Tako kot jaz.

Zaprem okno in odprem drugo okno,

da bi prezračil svojo po "znoju" zaudarjajočo sobo.

Na drugi strani okna vidim sebe.

Druga tri okna v sobi so razbita.

Grem do vrat,

jih s tresočo roko odprem

in na drugi strani vidim

LEPŠI SVET.

Na Svoji Poti