Prišli so
z zvonovi
in sejali
mavrico
v trave
prežgane
z jokom angelov.
Roke so požele
trpko klasje
preteklosti
in se sklenile
v molitev
k tolmunu
hladno odrešilnem.
Oluščeno telo
je drhtelo
v zarji
prevrnjeni v dan,
ki je klical
k pomiritvi sanj.
V kamnih so bedela stoletja,
v mraku gozda so se skrile
bosopete plesalke,
tiste z luno na čelo,
ki so objemale mrtve otroke,
pozabljene v letu kresnic
na robu nekih resnic,
izšepetanih iz letečih src.
In ena sama vila noči
zaprosi gospodarje
da sme z luno na čelu
priklicati mrtva srca otrok
v rojstvo onkraj pokrajin zla.

Zakawsky