Ko se človek ustavi in si oddahne,

od vsakdanjega dela, skrbi,

redko v roke še knjigo vzame

in mirno glasbo si zavrti ...

Zdaj na ekranih pogled mu obstane,

tam dušo nemirno si napoji,

otroci, odrasli, vsi gledajo vanje,

pogosto tja zrejo vsi pari oči.

Kaj najbolj nedolžni vsrkavajo vase,

družbi brezbrižni prav malo je mar,

da svet digitalni preslikavajo nase

in digi naprave so njih' gospodar.

Bogata ponudba, prežeta z nasiljem,

v družbi sodobni pot nam kroji,

narava in knjige 'pomen' so zgubile,

svet kakor nekdaj, privlačen več ni.

Začudeni gledamo, kaj se dogaja,

sovraštvo, nestrpnost gre čez mejé,

nova realnost okrog nas nastaja,

mlade se duše v nje' mreže lové.

Brezmejni pohlep ima glavno besedo,

vse preračuna, brez slabe vesti,

on dela le zase, za svoje koristi,

denarce si služi, dobičke deli.

tolminka