
V njem je bila pesem o vetru,
ne nekaj, kar bi poimenoval,
ampak nekaj, kar je nosil v sebi,
kot melodija, ki je nikoli ni izgovoril.
Hodil je po svetu,
brez besed,
včasih je čutil breme,
drugič preprosto šel naprej.
Ni govoril o tem,
a občasno si začutil,
da je nekaj, kar mu ne da miru,
a nikoli ni vedel kaj.
Veter ni iskal pomena.
On pa tudi ne.
Bila sta eno,
vsak zase.
Zelo mi je všeč. Sama obožujem veter, še posebej burjo :-D, če le ni zares predivja. Skuštrani sprehodi, ko morje buta ob skale, da je vse polno soli v zraku, so meni nekaj najlepšega v vseh letnih časih in žal mi je, da ne živim ob morju.
Morje ima res posebno čarobnost – burja, valovi, ki butajo ob skale, in sol v zraku ustvarjajo edinstveno vzdušje. Takšni trenutki so res nekaj posebnega v vseh letnih časih. �️�
daljave kličejo in sam ne veš kaj. kot nekakšno domotožje.
lepa,
lp, m
Res je, kot da te nekaj vabi, neznano in neotipljivo, a hkrati domače. Kot bi srce vedelo, kam spada, preden se zavemo sami.
Hvala za lep komentar.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TimotejB
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!