Rad bi nadel si metuljeva krila,

nektar posrkal z dehtečih cvetov.

Našel poljub, ki sva v klasje ga skrila,

preden umrem in se vrnem domov.

Naj se potem, ko bom legel k očetu,

skrijem v pesmi zahodnih vetrov.

Zopet začutim drget ob dekletu,

preden umrem in se vrnem domov.

Pa kaj, če je čas ti v obraz vrisal gube,

pa kaj, če so leta ukrivila stas.

Še znava izmenjati vroče poljube,

še vedno mehak je in nežen tvoj glas.

Zdaj ob nedeljah prižigaš mi sveče,

spletaš mi vence dehtečih cvetov.

Naj le utripa srce hrepeneče,

čakal te bom, ko se vrneš domov.

Matjaž Lutarič - Lynx