
Temna je noč,
roj zvezd se iskri,
tam v daljavi
glej, luč v temi.
Kaj neki ta luč je,
le komu gori,
ta medla svetloba
sredi zimske noči?
Ko se približam
hiško uzrem,
petrolejko na oknu
in plamen rumen.
Ob kuhinjski mizi
ženica sedi,
sklenjene roke
pred sabo drži.
Kot medla lučka
ji sredi noči,
upanje v srcu
ponovno plamti.
Sin se bo vrnil,
ostal bo doma,
v hiško družina
bo zopet prišla!
To, da bi se otrok domov vrnil, je na stara leta velika želja mnogih osamljenih ostarelih staršev. Žal velikokrat ostane neuresničena.
Živjo Tolminka,
vsakdo se mora vrniti domov,
k Bogu, tako je zasnovano
stvarstvo
pri ljudeh pa je tako,
da se starši lahko izneverijo otroku,
in obratno, ker bogastvo duha ni
pred obiljem snovnosti.
Ima pa ta mati precej časa
za razmišljanje, zakaj se sin ne vrne.
vstavi še ta n
upanje v srcu
morda se bo potem vrnil k njej
Otroci odidejo s trebuhom za kruhom. Tako je bilo nekoč in tako je danes. No, moja generacija je imela kar precej možnosti, da je lahko ostala v domačem okolju ...
Lp obema
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: tolminka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!