Haibun (pravljica za stare)
Na obali kristalnega jezera je veliko raznolikih kamnov, ki vabijo, da jih ljudje zlagajo v stolpce.
Človek pride in se zazre v najsvetlješo zvezdo in pazljivo položi kamen - vsako leto enega. Tako gradi svoj trden stolpec.
Z leti postaja stolpec vse višji in vse težje je položiti izbrani kamen - enega vrh drugega. Roka je tresoča; človek stopi na prste, a vseeno ne more več položiti kamna tako trdno kot prej.
Zazre se v svojo zvezdo in zaprosi čas, da mu pomaga, da se dvigne višje, višje, višje ... Najvišje.
Obala kamnov.
Ljudje gradijo stolpce.
Pazljivo navzgor.
je tako
ko se ne moremo stegniti do vrha
da misliti in potem prikimaš
lpi
Draga Nada, pomenljiva pesem
... ja večina se trudi, zlaga in gradi v višino
jaz pa že 25 let dajem kamne na komodo v spalnici. Drugega poleg drugega. Krasni so. Z vseh koncev in krajev (iz morja, puščave, s Triglava, pa tudi iz mamine gmajne itd ...
Kamne imam rada in vedno, kadar grem mimo, primem kakega in ga držim v roki. In to me sprošča.
Hvala za ta haibun!
Vse dobro v 2025!
Marija
Srčna hvala, Irena, Marija, za komentar na ta dan številčnega prehoda ... Štejemo, štejemo leta in se dvigamo, čeprav telesno upadamo. Nisem pesimistična, bi pa želela, da bi bilo to dejstvo sprejeto z radostjo.
Inspiracija so mi bili stolpci, ki jih ob jezerih v gorah (npr. Dolomiti) gradijo pohodniki.
Visoko naj sega. Ti stolpci so tako preprosti in lepi. Pa naj bodo iz kamnov ali iz let.
Tudi pod piranskim klifom so pred leti pridno rasli.
Komentiranje je zaprto!
.jpg "Nada")
Napisal/a: Nada
- 31. 12. 2024 ob 18:40
- Prebrano 275 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 183.9