Ko ni več pomladi, ptic iz naročja

in v pesniške prsi hrop se useda,

love ga kot mleko usta otročja,

kričijo venijo lica vsa bleda

in se potijo, kako iz zakotja

iztisniti rane v pesem besede,

ujeti korake, ritem lahkotja

in biti svetilnik njihove črede.

Morda na brezpotju, kjer čaka le čas,

se pesem spet kuje in išče tvoj glas

v odmevu trobente. Melosno mlado,

prerano pod koso, omagal je klas.

Milo razpotje, imej ga za vabo,

ranjena pesem, prihaja(m) za tabo!

F2#Caki