
V sebi nosimo odmeve.
Potovanja v večnost, bele in črne luknje.
Čas nas poveže. Zveže. Vozli so neločjivi.
Ogrlice negibnega brezglasja se kotrljajo po naših vratovih.
Žile so nabrekle, v njih se pretaka modra magma.
Oceani plešejo med bregovi telesnih materij.
Ledvice. Jetra. Srce.
Vranica. Drobovje.
Srce. Pljuča. Kri.
Vsak človek zase je vesolje.
Smo vsi v enem in eden v vseh.
Od supernove do črnih vrzeli.
Od prvega krika do zadnjega izdiha.
Nikoli ne minemo.
Samo spreminjamo pasivni transport.
Vsi smo enaki.
Le ti ...
si meni poseben.
Pesem me je zelo nagovorila in ima super zaključek.
Le ti...
si meni poseben. (*_*)
O hvala ti, ja saj to pomembno, da si nekomu poseben.
Lp Silvija
Bravo! Odlična pesem.
Smo neverjetna bitja.
Vse napisano v enem, pa s tako malo besedami.
V vseh nas so zvezde in zvezdni prah. Vsi smo skupek energije, povezani med seboj.
Vsak drugačen, poseben, a vsi po istem modelu.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: Silva Langenfus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!