Prebadaš me
z vilicami upanja.
Vedno znova
natrosiš semena
v posodo brez dna.
Ovijaš se okrog vratu,
ogrlica iz kače,
ki stiska iz ljubezni.
Pohodiš me,
z nakovali čustev,
jaz pa kot glista,
stokrat pretrgana
se zvijam naprej.
Množim se in delim,
postajam močna.
Nekoč postanem
nepremagljiva.

Silva Langenfus