Utrujeni vojak
sedi v blatnem jarku.
Zraven njega
ranjen brat v orožju.

Ranjen v prsi
vzdihuje
za zadnje vzdihe
moleduje.

Čeprav sta v boju
se obnašala kot,
da prišla sta iz krdela
podivjanih zveri,
sedaj zavedata se teže
vsega kar storila sta
minule dni.

Ko orožje vse utihne
in je mir par dni,
takrat vojak zave se dejstva,
da je kri prelita tiste dni,
se zaman prelila v zemljo,
da odrešitve
zanje
v tem boju ni!

Ranjen vojak (v prsi)
vzdihuje
za zadnje vzdihe
moleduje.

Zdaj želel končati bi morijo,
rad doma sedel bi spet za mizo
gledal bi na travnike zelene
gledal le;
kako na travnikih razigrano
le otroci tam norijo.

Tomaž Jevšenak