Poglej me
Sama pred seboj stojim.
Kreatura brez konca.
Včasih bela, včasih črna,
v množicah brezbravna,
v sebi divje rdeča.
Iz česa smo stkani?
Drobne čipke, regratov sneg,
kot rože izdiha, na starem ogledalu.
Makovi cvetovi v srcu, večne nevidne niti.
Prah. Prah.
Ko odvržemo vse plasti,
kaj obstane?
Vse okrog nas vibrira,
pleše virtuozni ples.
Misel, zrak, vdih, izdih …
Kdo ve, kdaj bo zadnji?
Tudi mene se je pesem dotaknila, morda bi razrahljala le tale verz:
Kreatura razsežnosti brez konca.
Kaj meniš?
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Silva Langenfus
- 23. 12. 2024 ob 11:39
- Prebrano 289 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 102.3