Srečala sva se na ozki ulici
nekega predmestja
in sva zavila v najbližji bar.
Za elektrarno je zahajalo
sonce ugaslega poletja
in ti si se zdel utrujen in star.
Beseda ni hotela steči
in natakarice ni bilo.
Strmela sva v poln pepelnik
in bilo nama je hudo.

Potem so se odprla vrata
in vstopila sta fant in dekle.
Držala sta se za róke
in šepetala smejé.
Prišla je natakarica;
naročila sta
in se, stisnjena v mračnem kotu,
skrivaj poljubila.

Pogreznjena v nemi obup
sva končno spoznala:
Imela sva svojih pet minut,
toda predstava se je
končala.

Aleksandra Kocmut - Kerstin