Izgubljeni čas
V mladosti prebujeni človek rad imel bi vse,
kar vidi, da "se grejo in imajo starci".
Ne zna uživati v iskanju, v pravljici naive,
hlepi, hiti in prehiteva, da ujame čas prihodnji.
Ko pride prav zares v zreli čas ljubezni,
ne najde časa za življenje, za doživljanje odnosa,
muči se, zapravlja čas in dela za prestiž zunanji.
V starosti se lahko zgodi, da valja se v negovalni skrbi,
ne zna in noče se pozdraviti s smrtjo.
Čas izgubljamo vsak zase, a na žalost tudi skupaj!
Balkanci mislimo, da pravi čas je na zahodu,
zabadamo si žeblje, ko vneto plezamo "zahodno".
Naš čas pa teče, se pretaka, brez vsebine naše,
kot da je le nepomemben glagol - brez osebkov.
Lahko bi rekli, da čas polzi med prsti, a ko pridemo do "tja", spoznamo, kaj vse smo zamudili. Prepozno
kot da je le nepomemben glagol - brez osebkov
velikokrat se sprašujem ali izgubljam preveč časa, sploh v zadnjem času, ko moj prihodnji čas ni ravno samoumeven
Kako živeti čim bolj polno, je pomembno; morda res tako, da ne delamo nekaj zaradi "posnemanja drugih". O tem govori prof. Boris Buden (youtube) v družbenem okviru; a enako velja na osebni ravni.
Hvala za komentar, Milena, Ronja!
Se mi zdi, da tista preprostejša ljudstva veliko bolj živijo v nekem zavedanju sebe v okolju. In v zavedanju tukaj-sedaj.
Nekako bolj vedo, kdo je kdo in zakaj.
Živijo preprosto; živijo v Stiku.
Nekje pa smo mi to izgubili in to si zelo nazorno ubesedila. Dobro napisano.
Komentiranje je zaprto!
.jpg "Nada")
Napisal/a: Nada
- 20. 12. 2024 ob 11:54
- Prebrano 225 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 56.12