Rjavi mokri listi z vej visijo
v sivino - ta še čaka na korake,
da vonje, barve bi prinesli mimo,
hiteli bi za glasnim letom srake.

So megle danes grde, dolgočasne
in zemlja spolzka mrzle stiska prste;
v samoti breza gola tiho diha,
globoko v sebi hrani mlade brste.

Postava zgrbljena se hitro bliža,
pogledi njeni kot da so na begu,
ne vejo, kje naj iščejo tolažbo,
kot srne sled izgubljajo se v snegu.

Zakaj tako hiti v praznino doma?
Postane tam pod belo lepotico,
nasloni se na njeno toplo deblo
in s krošnje prepodi neznano ptico.

Oči zapre in ko počasi diha,
pusti tišini, da jo kar prevzame
in močna želja je utrinek dneva;
na ta trenutek si nasloni rame.

nada pecavar