
Ravno modrujem sam pri sebi,
saj vsi mimoidoči nič me ne slišijo,
jim slušalke bingljajo iz ušes,
iz pločevine lično izdelani uhani
in prstani niso pozlačeni,
a za njih so pomembnejši od
zlata, se pravi bistva duha.
“Krona”, zakaj se zaljubljaš v občutja
in čedalje višje postavljaš obliko?
V tem neskončju postajaš mušica*,
ko tiho buči ocean (obenem pa)
z igrivim ravnodušjem
obliva čeri ostrega...stvarstva.
* kot inverzna funkcija do neba napihnjenega ega
Lijep pozdrav,
mp
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: RAjko Jerama
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!