Supernova se je šibila pod težo ponude. Luči obilja so jo slepile. Hodila je kot senca. Stopila je v supermarket, da kupi liter mleka. Tavala je med preobloženimi policami. Nehote je zadela ob eno od visoko naloženih skladovnic. Škatle Domačič so padle po tleh. Pobrala je eno, ni vedela, kje naj jo pusti. Stopila je naprej, saj išče mleko. Nazadnje ga je našla.  Bilo je skrito čisto na drugem koncu. Pred blagajno je bila vrsta. Pred njo ljudje, za njo ljudje. Bili so resnični, a praznih oči.

Brez  rože v roki in brez prhutanja dotika se je vrnila domov. Doma ji že dolgo nihče ni rekel, privij se k meni. Gumb daljinca je bil že čisto obrabljen. Na ekranu so se izpodrivale reklame. Utrujena je ugasnila televisor in se  odklopila od prepolnega sveta. Skuhala si je kavo. Arabika je bila brez okusa. Pila jo je, z zastojem v duši.

v prepolnem svetu

v luči obilja

roka brez rož dotika

lovrenka