iz vitic se spleta luna nad jezerom
zvonček na svetilki cinglja
med žarnimi stenami učim se ples za dva
v udih je teža, v mislih poraz
in objema me rumena lipa
stresa steklo na obraz
ko rabelj izpljune strup v vino
in usta so prepolna sladke vabe
saj odkril si naivnost moje duše in zdaj prežiš name
dolbeš, grizeš, trgaš žile
praskaš, režeš, ubijaš moje vile
in po blatni poti me odnese med ciprese
me zabriše v tolmun
zvrtinči čutnost v sunkovit prijem
ko nerodno se opotekam skozi volčje noči
da ne ujame me mogočni Šent in me s sekiro pokosi
plazim se blazno prek šap pobesnelih volkov
ker nočem biti sama
nočem živeti kot sestradana podgana
klečeča starka, ki prosi za počen groš
nočem umreti v blatu in smradu
povoščena lutka, ki začuti še zadnji vbod
nočem biti žareč kamen brez toplote
ker sanje so tvoja toplina, kako hrepeneče se nežim vanje

sheeba