
Slepì, le videno z očmi.
Zunanjost sijoča, gladka
je privlačna, a žal kratka,
naivna, srčna, res sladka.
Ne, ni večna, je minljiva.
in zelo nepredvidljiva.
Kar iz notranjosti sije,
v srcu tiho, skrito biva,
energije, zapeljiiva,
skozi je oči iskriva.
Le takrat zares privlači,
ko ni ključno, kaj oblàči.
A če notranjost je votla,
nepomembna vsa zunanjost.
Žal sladkosti vsa prijaznost
ne izpolni duše praznost.
Kratkotrajna, neugledna
je brez temeljev nevredna.
Svet določi našo kožo.
Telo le čudna je obleka,
zaznamuje čas človeka,
skozenj ja, vsak dan odteka.
A kako je biti srečen,
neizpolnjen si povprečen?
Niso dana navodila.
Ja, različni so obrazi
zanimivi njih izrazi,
ko življenje čeznje gazi?
Pravijo, kakor za koga,
čas nikogar ne uboga.
Tisto kar nam v prsih bije,
tudi v starosti se kaže,
ljubko sije, brez blamaže,
ker srce nikdar ne laže.
Vsak z napakami enkraten
je do smrti unikaten.
Pesem mi je zelo všeč.
Spomni me na prigodo, ki je ne bom nikoli pozabila. V tujini nam je pred leti en prof. celo svoji študijski skupini kupil lupilčke z željo, da bi vedno znali ločevati med olupkom in bistvom oziroma vsebino. (pa nismo bili na kuharski akademiji :-))
Hvala Ronja za tvoj soprinos k bistvu pesmi ...
Lp. Olga
Ja, bo držalo Nada, že nekoliko zlajnana, ampak se mi zdi, da vedno bolj pozabljena.
Ob vseh transformacijah mode in zdaj celo telesa, je duša izgubljena.
Lp. Olga
Slep ostane, kdor gleda le z očmi.
Svet nam določa kožo.
Izjemno povedano. Vedno aktualno.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: olgasem
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!