Zbudil sem se šele okrog poldneva,

šel sem v kopalnico in bil sem nedosegljiv,

bil se, velik car s skrajno neurejeno potrato,

nobenega, prav nobenega razločka ni bilo v tem,

znano mio je, da sem prestopil zadnjo mejo med zmagoslavjem in svojimi čustvi,

v mojem atriju je bil ogromen vodomet,

nanj pa sem gledal kot na prismojenega favna,žsnel sem mu prevezo z oči in mu rekel:

"Čuj, mar ne veš, da si podoben Ateni!"

Najprej je molčal, potem pa mi je zaploskal in me poljubil.

Počutil sem se kakor hripav in prepoten norec sredi elegance obupa.

Sploh nisem mogel doumeti,

da usmiljenje samo po sebi ostaja brez besed.

Sploh nisem mogel doumeti,

da kulturna mrzlica v mojem drobivju spodkopasva vsesplošno verjetnost.

Bil sem živ.

Skakal sem med sramoto in pogubo.

Zviška sem gledal na navidez spletene stolpe.

Bil sem poleg človeka, ki je bil malce vsiljiv in omamljen od neizmernega začudenja.

Zrl sem v dihajočo resnico,

se jokal v obrambi pred nepričakovanim smehom

in se režal sinjemu začudenju.

Sivkasta megla me je ogovorila in v meni se je porodila želja pa odprtju vrat, ki vodijo k svetlobi.

Po hitrem sem opdslovioč tiste, ki so me trpinčili in v trmni kubaturi trdno stiskal klešče davno umrlih tovarišev.

Bil sem neposlušen.

Bil sem nehvaležen.

Bil sem le beseda na rjaven papirusu,

Prisluhnil sem svojim besedam in jih zasovražil.

Bil sem v večni skrivnosti,

obdan z natančno nevarnostjo.

Bil sem vzidan v mrzla tla,

zuapletal sem se z lastno močjo

in bil podoben pomožnemu mrazu,

ki je nihal na temelje našega sveta.

Mopgoče sem se najdel,

a velika verjetnost je,

da po razbitem svetu hodim po naročilu.

Na Svoji Poti