Človeka ne napolni nič, ta sod,
razen jeza!
Ta oblije in požre vsak delček t(s)ebe.
Pa sploh ni ona, ki hoče ven,
v resnici je le strah, je bolečina, je le žalost,
ki te prevzame
in podvomiš,
da jo bo kdo vzel resno!
Zato nadaneš si hudiča in kričiš,
včasih nanj,
včasih na sebe!

Ko je zmanjka ostane spet strah,
bolečina
in žalost.
Le ti si še bolj prazen.
Nimaš več energije za ljubezen,
do sebe.
Spet si jezen!
Zakaj si si spet naredil škodo,
brez, da bi se dotaknil kogar koli,
razen praznega vodnjaka.

Roko