Mogoče me je pa res le strah,
da bom ostala sama
in se bo vse spremenilo v prah,
da vse misli ne bodo več le navada.

Da bom vse skupaj končala,
da bom vse razočarala,
da bom vrgla stran vse, za kar sem garala,
da sem za manj vztrajala.

Želim si, da bi zaprla oči
in se nikoli več zbudila,
da ne bi bila več obupna prijateljica, vnukinja, punca, hči.
Želim si, da bi lahko pozabila.

Pozabila, kako je, ko držiš nož in vidiš, kako z enim zamahom vse končaš,
kako je, ko ostaneš sam.
Pozabila, kako je, ko nič ne uspe, čeprav le za srečen konec garaš.
Želim si, da bi vedela, kako in kam.

Verjamem, da je čas, da pride konec,
da bom oči še zadnjič zaprla,
da me ne bo več zbudila budilka – noben zvonec,
da bom končno tudi jaz umrla.

Kari