Stal sem zunaj, onkraj stebričev ograje,

v roki sem imel dve crknjeni muhi,

okrog mene pa so mrgoleli ljudje,

kresnil sem se po glavi in pojedel dva paradajza,

začel sem vpiti dokler se niso odprla tretja vrata,

poslušal sem njihov smeh, v daljavi pa sem videl strupeno kalo,

brskal sem po preteklosti,

ki je bila razumna kljub svoji zadetosti,

bila je rojena v daljni Kitajski za časa revolucije,

moji predniki so bili revni do skrajnosti,

njihovo gibanje pa je bilo v obratnem sorazmerju,

odprl sem predal globočine,

nisem vedel, zakaj propada,

nisem vedel, ali sploh ima preložene koristi

in nisem vedel, kako dolgo bododelovali po tem vzorcu,

Na Svoji Poti