Mrmram si melodijo, ki mi je neznana ...

Tekmujeva v merjenju brazgotin, jaz jih imam več, tvoje so globlje.

Oba želiva zmagati, ker sva pozabila, da je zmagovalec poraženec, ali pa si želiva biti bolj posebna od drugega.

Ker naju to privalči.

Preberem nekaj svojih pesmi, 

ti mi pokažeš nekaj svojih slik in ugotoviva,

da nihče od naju ni poseben.

Tekmovalnost se zlije v kozarce, 

tu mi na srečo ne moreš parirati,

zato hitro najdeš novo disciplino,

okus za glasbo.

Po neodločenem rezultatu, ker jaz vztrajam pri svojih predoziranih front menih rock bendov in ti z Joni Mitchell,

s klopi v igro pošlješ jokerja.

Zavrtiš pesem, ki bi jo rada slišala ob koncu sveta in jaz tokrat priznam poraz, ker se zaljubim v njene črke in note.

Od dolge naporne tekme odvrževa težke drese in 

skličeva premirje v postelji,

da bova spočita za naslednje boje.

Nekaj časa je že od tega, ko sva spoznala,

da je iz prijatelskih tekem nastalo preveliko rivalstvo in da tudi rjuhe ne zadušijo porazov.

Čudno, od takrat si mrmram to melodijo ...

Črni Kos