Pesem iz prvenca Metamorfoza (2021)

Obračajo se

strani koledarja,

obračajo se

že okostja v grobu,

kot tudi volneni odpadki

predmestnih predilnic,

tam nekje zadaj

po odročnih vaseh.

Vsi ti svetniki,

ki po blišč prihajajo,

pa le naj prihajajo,

saj si zaslužijo,

saj pod vodstvom so srca,

pa naj še svoje norosti trosijo,

vsi tisti, ki dol na Zemljo

pisma nosijo,

in vsi takšni svetniki,

ki so malo drugačni

so tako malo frajerski,

so nove dobe svetniki;

takšni iz zvezdnih

strun modrosti točijo,

takšni sami ponoči

se sprehajajo,

kakšne bi na

grmade se metalo,

tako mnogi pravijo,

tako, da ne bi se

oblik spreminjalo,

vsi ti svetniki

še trkajo po podu,

trkajo po strešnem oknu,

plešejo po zapuščenih kleteh.

Pa tudi pojejo?

O da, tudi pojejo;

pojejo najslajše napeve,

pa sledi puščajo in uganke,

za tiste, ki oči imajo,

za tiste, ki dobro slišijo,

za tiste, ki v negibnosti propadajo.

Še zdaj po časovnem

traku se sprehajajo,

še zdaj tam spomeniku

modrosti oči brišejo,

pa naj še tam po

pesku nove

smeri rišejo;

da gledalo bi

se globoko,

da vidi se

obzorje širno.

Luka Višnikar