v cekarčku odkrijem pesem
v šopku kukavičjih lučk se sklanja
drgeta skozi tkiva
in črka se s črko spleta v besede
ki trkajo na šipe
da kri v žilah zakrkne
ko v stavkih najin odsev odzvanja
prek vejic in pik se toplina zaganja
in pregreje se navdih
odideva drugam, da zažariva od veje do veje
pod večer, ko prste iztezam in mešam drobir
še piševa stihe
se med vrsticami sučeva
vedno znova neslišno posmukava
da ritem bega, pada, trepeta
kot beli tok curlja čez boke
škreblja na prsi
in med rimami me poboža ametist
ki se kot ljubimec oprijemlje skal
se utrne prek violetnega neba ta skrita sla
in korak tišino drami
da sede tja na cvetje, ki suši se med stranmi debelih knjig
ostaja, ko izceja se sok časa

sheeba