Na robu
Na robu dneva stopam nazaj,
kjer ulice niso več iste.
V zamolklih odmevih korakov
se svetli in bledi tisti čas.
Okna starih hiš so zapahnjena,
a za njimi še diši po letih,
ki so odšla. Ne kličejo me,
čeprav jih vedno nosim v sebi.
Nekdo me tam čaka,
ne človek ne spomin,
le prah na klopi, kjer sem sedel
in gledal v prihodnost.
Na koncu ulica pretrga sama sebe,
kot da ji zmanjka poguma.
Korak zdrsne naprej,
preteklost ostane nekje drugje.
Uf, močna! 3. kitica mene najbolj nagovarja.
(*_*)
Kot proste misli, v mirnem večernem sprehodu, skozi utripajoče luči mestnega obrobja.
Dežnik.
Kaplje.
Luža tu in tam.
In tihe besede poezije, ki si utirajo pot na plano.
Lepa v tihoti in močna v pomenu.
Nežna, mehka pesem, ki je hkrati nostalgija in resignacija, impresija in izpoved. Učinkovito!
Lp Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: TimotejB
- 06. 12. 2024 ob 19:34
- Prebrano 231 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 109.21