Na vrhu smreke poležavajo snežinke

kakor beli medved na plošči iz ledu — 

drevesa posuta s snegom v kristalu,

kot neveste ob oltarjih pod razpelom.

Južni križ je cilj perjadi — 

tam bi, v brezbrižju, 

užila v žarkovju sonca.

Izpod polarnice v Medvedu,

Rudolf kopíta pred svojimi sanmi — 

mreža še komaj zadržuje prevezane omote — 

čaka švrk po hrbtu -— 

zdrvel bi z vetrovi proti jugu, 

kjer nestrpnost dere že počez.

Pri božiču se šibíjo mize — 

tudi noge in vse ostalo 

domačih, 

pa tudi onih izpod sonc na tujem.

Nocoj, po zatonu zarje,

vsem isti mesec gáli srčne korenine.

Jeleni že zvončkljajo,

zore se vrstijo — 

samo še sledi svojih brstov boš, 

v senci, mótril.

Janez Dreu