Zebe me,

ne vem, kaj naj počnem celo uro,

nimam kaj,

lahko bi probal z moškim načinom,

vendar ne gre.

Časa imam le per minut.

Neka ženska me vpraša:

"Kaj pa ti je?"

Ne potrebujem izobrazbe,

ne potrebujem ceglov v steni!

Kličem kočijaža,

kličem turbulenco,

kličem znanost.

Vse je zanimivo,

kar dobro mi gre.

Rad bi staknil odrešilne ošpice,

želim si čudaške ljubezni,

ki pride in gre,

ki pride in vse pokvari.

Žebe me in grejejo me slušalke za glasbo,

tam pa gospa popravlja okno in kliče:

"Pridite, pridite!"

V trenutku dobim sosedo,

ki mrzlično udriha po tipkah,

najbrž piše svojo božično zgodbico.

Pogledam jo in vidim,

da ima sklenjene roke,

razbrazdane in vse podplute.

Vem, das jo je udaril čas.

Lase ima do tal,

njeni nohtki pa zavzemajo pol prostora.

Zebe me,

piha grozen mraz,

ki seže preko vseh morja.

Edino stol, na katerem stojim,

je prijazen z mano,

Edino miza,

na kateri slonijo moje revmatske roke,

mi daje upanje,

ampak samo do šestih.

Vse je že razprodano,

vse do ljiubezni in vse do bolezni.

Ne vem, kam se prišel,

med plehnate posodice in plastične vrečke želja.

Jaz nimam želja,

jaz nimam očitkov,

jaz nimam sreče.....po svoje.

Obstaja cerkev,

obstaja bitje, ki te očisti,

ki te razsvetli v času samih noči.

Vozni pas se je zvil od vročine,

vozni red pa je prekinjen.

V daljavi cvetijo rože,

v daljavi skačejo zajčki,

v daljavi se pasejo srnjački,

mene pa tako zebe

sredi kablov in žic.

Sprej, ki ga imam v žepu, je prazen,

čas je za ljubezen, resnico in osebni mir,

a vsega je premalo.

Na Svoji Poti