Posebna. 

Abstrakt v besedi.

Res zanimiva, morda z nekaj zatipki (in malce črtanja):

Ležim na sredini pikaste sobe,

polne dreves in pik.

Zgornjega dela od tega ni,

jaz pa seštevam hvalo tja gor.

Sonce je rumeno,

sonce je zakodirano.

Picaso je vse razdelil na pol.

Zanimivo je in abstraktno,

Barve so enolično rjave,

a ne vem več, kaj naj rečem.

želim si priloženo (podloženo?) bundo,

saj me zebe v vrat.

Marija je odšla,

jaz pa ji pojem poslednjo pesem.

Udaril sem se v glavo,

nato pa se mi pridruži pisan lampijon.

V sobi sta miza in stol.

Na mizi je kartoteka,

na stoču (stolu?) pa Mona Lizič,

ki govori z novinarko.

Ležim in po stenah rišem čudne slike s svonjsko (svinjsko?) krvjo.

Naprej ne morem,

nazaj ne morem,

gesla sem pozabil,

kar je zelo zanimivo.

Rad bi odprl današnji časopis,

a vrata, ki sem jih dobil brezplačno,

so odprta.

V daljavi rohni hudoben medved,

temperature pa so se dvignile preko 30.

Preveriti moram varnostne nastavitve,

a telefona nimam.

Slike so res čudne. (to poveš že v naslovu)

Slike so res nore.

Slike v parku so podobne avionu.

Premisli in če želiš, popravi,

lp, Ana