Bosa odidem
dežnim kapljam naproti;
da zarišejo pot mojim korakom;
da oblijejo telo z mokrimi poljubi -
nežno, plaho, trepetaje,
kakor nevesta sramežljiva,
ki prvič slast in strast odkriva.
Na razprte dlani
položim svoje srce -
v njem le ena je želja;
izpijem do dna
s solzami pomešan nektar
neuresničenega hrepenenja.

Bosa odidem
med dežne kaplje na poti.
Morda mi nekoč, nekje,
prideš naproti...

Mojca Žugman