Temačno je, se bliža noč,
na nebu zvezde že žare,
v daljavi vidi lune se obroč,
ljudje hitijo nekam proč.

Po hišah se prižigajo luči,
po ulicah tišina se podi,
ljudje hitijo vsi domov,
na toplo, pod domači krov.

Je kralju ulice zelo hudo,
ko v zastrta okna se zazre,
ostaja sam in nebogljen,
mu topla postelja je sén.

Na klopi v parku obsedi,
s temo sedaj se sam bori,
utrujene in težke so oči,
a mraz mu spati ne pusti.

Požirek žganja naredi,
da po žilah mu požene kri,
a žganje mu le usta osuši,
mu mrzla lica solza orosi.

Le kje dobrotnik si sedaj,
vse dal bi za en topel čaj,
čeprav zares ne vem zakaj,
jaz kralj sem ulice sedaj.

Antonija